Vse barve kvantne zapletenosti. Od mita o Platonovi jami, do sinhronosti Carla Junga do holografskega vesolja Davida Bohma

Knjiga je razdeljena na tri dele. V prvem delu (Intuicije) avtor obravnava najpomembnejse hipoteze o lazni realnosti zaznavnega sveta. Veliki misleci so predvideli obstoj ravni zavesti, ki presega snov. To idejo najdemo v Platonovem “Mit o jami”, v Berkeleyjevi “Nematerialisticni teoriji” in tudi v “Psihologiji oblike” (Gestaltpsychologie). Najbolj verodostojen vir lezi v delih o “kolektivni podzavesti” in “Teoriji sinhronosti” Carla Junga. V drugem delu (Potrditve) avtor na elementaren, a podroben nacin opise pot kvantne fizike, od poskusa pregrade z dvema rezama Thomasa Younga do pojavov superpozicije stanj in kvantne korelacije. S pomocjo teh privilegiranih kljucev je mogoce razumeti kvantno prepletenost. V tretjem delu (Perspektive) avtor opisuje teorije, ki jih je David Bohm razvil o “kvantnem potencialu” o “implicitnem vesolju in eksplicitnem vesolju” in o holografski viziji kozmosa. Vse je razlozeno z absolutno preprostostjo, brez uporabe matematicnih formul in s pomocjo stevilnih ilustracij. Clovestvo je od svojega izvora zelelo raziskati izvor in sestavo stvari, odkriti njihovo delovanje in intimni namen. Vsesplosno uporabljena metoda je razclenitev predmetov na manjse in manjse dele, nato pa njihovo analizo z vsemi moznimi tehnikami, od vizualne preiskave do kemicnih reakcij. To se dogaja se danes. Na primer, ce zeli znanstvenik odkriti kemicno in fizikalno zgradbo granitne kocke, jo bo razbijal na vse manjse koscke, dokler ni razdeljena na posamezne atome. Ce pa znanstvenik sam zeli raziskati posamezne delce, ki sestavljajo atom, prejme neverjetno presenecenje. Granitna kocka se obnasa kot ledena kocka. Znanstvenik vidi snov, ki postane megla, izhlapi in izgine med prsti. Trdna snov postane energija, ki vibrira. Posamezni delci se brez vec telesnosti pretvorijo v nihajoce valove. Na subatomski ravni snov ni vec trdna snov, postane nekaj drugacnega. Osnovni delci nas varajo. Videti so kot trdne pike, ce jih nekdo opazi, vendar se obnasajo kot vibrirajoci valovi, ko jih ne opazijo. Atomi prakticno vsebujejo samo vakuum. Na povrsju verjamemo, da se lahko dotikamo, tehtamo, manipuliramo in merimo s snovjo. Toda v svoji najbolj intimni sestavi materija postane valovanje praznine, energije, informacij, valov ali vibracij. Kar se nam zdi trden material, v svojem najbolj intimnem bistvu ni vec trden material. Na tej tocki je jasno, da ne moremo vec govoriti o eni sami resnicnosti. Glede na stopnje opazovanja, od skrajno majhnih do neskoncno velikih, obstaja mnogo resnicnosti, ki so razlicne, a vse popolnoma resnicne. Ali morda obstaja veliko vidikov visje resnicnosti, se vedno neznanih. Vse filozofije in religije so vedno postavljale hipoteze o “obmocju duha”, ki presega snov; nihce pa se nikoli ni mogel predloziti dokazov o njegovem obstoju. Danes kvantna fizika odpira ogromno okno za obzorja, ki si ga do prejsnjega stoletja nismo mogli predstavljati. Potrditve prihajajo iz uspesno izvedenih poskusov, zlasti tistih, ki se nanasajo na pojav kvantne zapletenosti. Danes vemo, da obstaja stopnja resnicnosti, ki ni vec podvrzena omejitvam newtonske fizike. Fizika snovi ni vec dovolj za opis vesolja. Kvantna fizika dokazuje obstoj ravni, na kateri energija in informacije prevzemata materijo. To je tako imenovana “ne-lokalna” raven. Lahko bi ga opredelili kot psihicni ali duhovni nivo. Na tej ravni univerzalna inteligenca komunicira s clovestvom. Poti komunikacije z inteligentnim vesoljem potekajo skozi kolektivno nezavedno, ki jo je teoretiziral Carl Jung. Jungovske sinhronosti nas vodijo v kulturnem evolucijskem projektu. To je projekt, ki se ga zacenjamo zavedati.